Ocena tveganja je postopek, ki se uporablja za primerjavo ovrednotenih tveganj z danimi merili tveganj, s čimer se določi pomen tveganja.
Postopek obvladovanja tveganj v podjetju se prične z odločitvijo za strateško obvladovanje tveganj na ravni celotne organizacije. Ekipa ali vodilni zaposleni, ki so odgovorni za izvajanje omenjenega postopka, morajo najprej sestaviti načrt in vanj vključiti vse elemente, ki vplivajo na postopek obvladovanja tveganja, nato pa zbrati ekipo, ki bo ta načrt uresničila.
Katere korake mora vsebovati načrt za obvladovanje tveganja?
Učinkovit načrt za obvladovanje tveganja in postopek, ki ga je treba izvesti, je mogoče uresničiti v nekaj korakih. Pregled omenjenih postopkov lahko povzamemo v naslednjih petih korakih.
1. Ekipa za obvladovanje tveganja
Najprej je treba imenovati ekipo ali posameznika, odgovornega za postopek obvladovanja tveganja. Običajno so v večjih podjetjih obsežnejše tudi omenjene ekipe, saj večje organizacije vsebujejo več oddelkov. Ker kultura obvladovanja tveganja narekuje, da morajo biti v postopek vpletene vse zainteresirane strani v podjetju, se ekipe lahko povečajo, vendar pa je za zagotavljanje enovitosti postopka odgovorna glavna ekipa za obvladovanje tveganja.
2. Analiza
Pod drobnogled se vzame celotno organizacijo, saj se znana ali neznana tveganja lahko pojavijo kjer koli v podjetju. Pričeti je treba s temeljito preiskavo, v katero se vključi vse oddelke, vse organizacijske in poslovne postopke ter vse zainteresirane strani, ki vplivajo na oceno tveganja.
3. Opredelitev tveganj
Opredeljevanje tveganj je lahko izjemno zahtevna naloga, saj za nekatere postopke morda na prvi pogled ni očitno, da so izpostavljeni učinkom tveganja. V tem primeru se vse postopke obravnava kot postopke, ki so nagnjeni k tveganjem, pozneje pa se preuči vrste tveganj, ki lahko nanje vplivajo – če seveda takšna tveganja sploh obstajajo.
4. Prednostno obravnavanje tveganj
Ko so opredeljena vsa tveganja, jih je treba na več različnih načinov razvrstiti glede na učinek, ki ga imajo na organizacijo. Tveganja, katerih učinek je večji, se seveda obravnava prednostno.
5. Spremljanje tveganja
Še tako dobro strategijo je treba tudi izpeljati na primeren način. Enako velja tudi za spremljanje poslovnih postopkov ali, v tem primeru, spremljanje tveganj, opredeljenih v organizaciji.
Eden od pomembnih korakov, ki jih opisuje ta zapis, je ocena tveganj. Gre za korak, v katerem se tveganja izmerijo in primerjajo s pomočjo različnih dejavnikov. Z oceno tveganja boste lahko določili, kako pomembna so tveganja.
Tveganja se lahko oceni na več različnih načinov z uporabo številnih orodij in metod. Eden od najučinkovitejših načinov je razvrščanje tveganj v skladu s sistemom točkovanja in prednostna razvrstitev.
Ocenjevanje tveganj
Pri postopku točkovanja (ali razvrstitve) tveganj se običajno določi dejavnike v povezavi z učinkom (ali posledico) in verjetnostjo vsakega izmed tveganj.
Učinek: Vsako tveganje se oceni na podlagi učinka, ki bi ga imelo, če bi se dejansko uresničilo, in posledice, ki bi jo tovrstno uresničevanje imelo za podjetje. Tveganja z majhnim učinkom na poslovne postopke ali organizacijo na splošno ne vplivajo bistveno. Tveganja z velikim učinkom pa lahko spremenijo potek poslovanja in vplivajo na uspeh ali celo neuspeh podjetja.
Verjetnost: S tem sistemom točkovanja se tveganja označi tudi kot malo ali zelo verjetna. Malo verjetna tveganja so tveganja, za katere velja, da do njih (skoraj) nikdar ne bo prišlo. Zelo verjetna tveganja pa so tveganja, do katerih bo verjetno prišlo in jih bo treba v prihodnje zato nedvomno upoštevati.
Prednostna razvrstitev
Po ocenjevanju vseh tveganj pride na vrsto navzkrižno primerjanje učinka in verjetnosti. Vsako zelo verjetno tveganje namreč ne bo nujno imelo velikega učinka na podjetje, prav tako pa vsako malo verjetno tveganje ne bo nujno predstavljalo le majhnega učinka.
Zato je koristno razviti grafični prikaz, ki ima na eni osi stopnjo učinka, na drugi pa stopnjo verjetnosti (grafični prikaz tveganja).
Pristop prednostne razvrstitve tveganj se odraža v grafičnem prikazu tveganja, iz katerega se razvijejo 4 strategije za blažitev.
Nizka stopnja učinka in nizka stopnja verjetnosti
Tveganj z nizko stopnjo učinka in verjetnosti se ne blaži aktivno, pač pa se jih povečini le spremlja.
Nizka stopnja učinka in visoka stopnja tveganja
V skladu s to strategijo se tveganja blaži tako, da se zmanjša pogostnost njihovega pojavljanja.
Visoka stopnja učinka in nizka stopnja verjetnosti
Čeprav za tveganje obstaja nizka stopnja verjetnosti, da se bo uresničilo, ima lahko velik učinek, če do njega kljub temu pride. Zato se priporoča zmanjšanje razsežnosti tveganja, če do njega pride.
Visoka stopnja učinka in visoka stopnja verjetnosti
S takšnimi tveganji se nedvomno ne želimo spopadati, pač pa se jim je bolje izogniti. Strategija obsega zmanjšanje resnosti učinka in obenem tudi zmanjšanje pogostosti pojavitve.
***
Za več informacij o upravljanju tveganj spremljajte naš LinkedIn & Twitter račun. Lahko pa se vključite tudi v debato v Linkedin skupini ERM – KORPORATIVNO UPRAVLJANJE TVEGANJ.