Prvi korak k uspešni vzpostavitvi sistema za upravljanje s tveganji je identifikacija tveganj, ki nam bo pomagala tudi pri izdelavi registra tveganj. Da boste tveganja lažje identificirali in zbrali, v nadaljevanju predstavljam najpogostejša tveganja po kategorijah. To vam bo vsaj v začetni fazi pomagalo izbrati tista, ki jih prepoznavate v vašem podjetju.
Kaj predstavlja tveganje?
Z upoštevanjem definicije tveganj lahko uspešno identificiramo in razvrstimo tveganja. Pri delu z našimi strankami običajno upoštevamo dva kriterija:
1. Prisotnost negotovosti: Tveganje obstaja, kadar je nek dogodek oziroma razvoj določene situacije negotov, nepričakovan.
2. Izpostavljenost potencialnim negativnim finančnim učinkom: Tveganje obstaja, če lahko negotov dogodek povzroči finančno škodo ali v drugi obliki povzroči finančni rezultat podjetja, slabši od pričakovanega. Pozorni bodite na to, da so finančne izgube lahko neposredne (npr. škoda na stavbah, opremi ali drugih sredstvih podjetja; ali posredne (v obliki izpada prihodka).
Obstajajo pa tudi primeri, ki niso tveganja, a jih pogosto napačno identificiramo kot takšna:
Kot tveganje je privzet predviden oziroma pričakovan negativen razvoj dogodkov
Če je dogodek v prihodnosti, ki ima negativne finančne učinke na podjetje, pričakovan, ne govorimo o tveganju, saj je prisotnost negotovosti pogoj za obstoj tveganja.
Na primer, če pričakujemo upad prodaje določenega produkta, to ne predstavlja tveganja. O tveganju govorimo zgolj tedaj, ko obstaja verjetnost, da prodaja nepričakovano upade in podjetje ne doseže načrtovanih ciljev prodaje.
Trenutno stanje, težave oziroma izzivi niso tveganje
Vsako podjetje ima omejitve, težave in izzive, a ti so normalni del poslovanja.
Primer problema, ki se ga ne sme zamenjati za tveganje, je “zahtevne razmere na trgu“. To ni tveganje, tveganje bi bilo možnost “neuspelega vstopa na nov trg“.
Na kaj moramo biti pozorni pri identifikaciji tveganj?
Večje število definiranih tveganj ne pomeni boljšega sistema upravljanja s tveganji
Čeprav je smiselno identificirati čim več tveganj, ta pristop pogosto vodi do slabega upravljanja tveganj, saj se je v primeru, ko jih je preveč, težje poglobljeno posvetiti vsakemu tveganju in zaradi velikega števila podatkov nobeno tveganje ni ustrezno analizirano.
Pomembno je, da se v začetku identifikacije prepozna tista tveganja, ki imajo v svojih najslabših scenarijih predvideno največjo potencialno izgubo ali največji vpliv na finančno poslovanje. Pri tem se poskusite izogniti identifikaciji tveganj, ki imajo v svojih najslabših realizacijah kot posledico majhno ali minimalno škodo. Ta tveganja je bolje obravnavati v nadaljevanju, ko so večja tveganja že identificirana.
Za lažje upravljanje s tveganji bodite pozorni na ponavljajoča se tveganja; v podjetju se namreč lahko pojavijo tveganja, ki se pojavljajo v različnih sektorjih in so večkrat identificirana. Takšna tveganja lahko zato združite. Na primer: namesto navajanja posameznih tveganj “okvara stroja A”, “okvara stroja B” itd. tveganja združite in navedete tveganje “okvare strojev”.
Ključno pri združevanju manjših tveganj v eno tveganje je, da so si manjša tveganja med seboj zelo podobna, ali pa, da so lahko obravnavana kot skupina.
Problemi s prekrivanjem tveganj
Pri identifikaciji tveganj moramo biti pozorni, da posameznih tveganj ne zavedemo dvakrat ali celo večkrat. Dvojna identifikacija tveganj je pogosta, kadar tveganja, združena v katalogu tveganj, ločeno identificira več ljudi.
Kot primer si predstavljajte situacijo, kjer skrbnik IT tveganj in skrbnik tveganj v proizvodnji identificirata ključna tveganja svojega oddelka.
Morebitne težave pri preskrbi polizdelkov so eden izmed ključnih tveganj v proizvodnji, izpad IT sistema pa je ključno tveganje na oddelku informacijskih tehnologij. Ker lahko mnogo težav pri preskrbi polizdelkov povzroči izpad IT sistema, se tveganji med seboj deloma prekrivata, kar povzroči dvojno identifikacijo enakega tveganja.
Izogibajte se identifikaciji nejasnih/nepopolnih tveganj
Naslednjo nevarnost, ki lahko onemogoča identifikacijo tveganj, predstavljajo tveganja, ki jih je, zaradi njihove nejasnosti težko ovrednotiti.
Kot primer vzemimo “tveganje upada morale zaposlenih”. Za to tveganje je skoraj nemogoče predvideti finančne posledice, prav tako pa je težko presoditi, kdaj se tveganje realizira. Tveganje je preveč nejasno, da bi z njim lahko uspešno upravljali. Primerna zamenjava tega tveganja bi bilo npr. “tveganje povečanja števila bolniških dni zaposlenih“, kar lahko lažje merimo.
Razmišljajte izven običajnih okvirov
Običajno so največja tveganja za organizacije tista, ki si jih odgovorne osebe sploh niso mogle predstavljati, ali se jim v preteklosti še nikoli niso zgodila. To pomeni, da je pri identifikaciji tveganj pomembno ohraniti odprto glavo in razmišljati izven običajnih okvirov tistega, kar se vam zdi verjetno. Hkrati moramo premagati tudi naravno tendenco, da nas skrbi za vse možne scenarije.
Sedaj pa še o tveganjih z zelo majhno verjetnostjo – človeška narava ima naravno tendenco, da opusti tisto, kar lahko vodi v katastrofo (»to se sploh ne more zgoditi«) ali pa postanemo preveč zaskrbljeni glede tveganj, ki imajo izjemno majhno možnost realizacije (npr. nesreča z letalom«). V fazi identifikacije moramo razmišljati iz preveč zaskrbljenega stanja, nato pa se premakniti v fazo ocenjevanja tveganj, ki nam pomaga, da vsa prej identificirana tveganja ovrednotimo in razmislimo, kakšne so možnosti, da se zares zgodijo, in katera izmed njih lahko opustimo oz. jim pripišemo majhno verjetnost, da se bodo zgodila.
Tehnike identifikacije tveganj
Tveganje lahko identificiramo na dva načina, ki se med seboj dopolnjujeta:
– Prva kategorija metod je, da posameznike z dobrim poznavanjem ustroja organizacije, povprašamo, kaj vse gre lahko narobe. Za to lahko uporabimo različne pristope: delavnice o tveganjih, viharjenje možganov, intervjuje oz. vprašalnike ipd. Osebni pristop bolje deluje pri organizacijah, ki ima zrel pristop pri upravljanju tveganj, saj je pri takšnih bolj verjetno, da na novo identificirana tveganja predstavljajo enkratne dogodke, ki so jih pri začetni identifikaciji spregledali in so jih odkrili oz. na njih postali pozorni pri samem delu
– Druga kategorija so analitične in inženirske metode, ki temeljijo na skrbni analizi procesa ustvarjanja vrednosti podjetja ali operacij. Te metode so bolj primerne za iskanje kritičnih točk neuspeha, in jih lahko na intuitivnem nivoju hitro spregledamo. Takšne metode vključujejo skrbno analizo scenarijev, analizo drevesa napak, analizo škodnih dogodkov ipd.
Ključne ugotovitve
Tveganje je prisotnost negotovosti, ki lahko rezultira v finančni izgubi.
Pogoste napake, ki jih delamo pri identifikaciji tveganj:
– osredotočimo se na preveč tveganj hkrati
– tveganja podvajamo
– tveganja opredelimo preohlapno
– razmišljamo preozko.
Identifikacijo tveganj lahko enostavno izvedemo tako, da o njih povprašamo osebe, ki poznajo delovanje organizacije; ali s podrobno analizo procesov, ki pokažejo kritične točke neuspeha.
***
Stopite v kontakt z našo ekipo, če želite ustrezno identificirati vaša tveganja.
Za več informacij o upravljanju tveganj spremljajte naš LinkedIn & Twitter račun. Lahko pa se vključite tudi v debato v Linkedin skupini ERM – KORPORATIVNO UPRAVLJANJE TVEGANJ.