V praksi se večkrat zastavlja vprašanje, kako učinkovito upravljamo tveganja glede na uveljavljene smernice ter v primerjavi z drugimi podjetji in organizacijami. Kakor tudi, kaj in kako lahko izboljšamo za večjo poslovno uspešnost in varnost.
Dobra novica je, da si pri tem lahko pomagamo s splošno sprejetim merilom, ki se imenuje stopnja zrelosti upravljanja tveganj (ang. Risk Management Maturity).
Manj dobra pa, da ocenjevanje ni enotno ali standardizirano, temveč se uporabljajo različni modeli, kateri prikažejo drugačne rezultate.
Kljub temu imajo merila nekatere skupne lastnosti, ki jih lahko strnemo v naslednje značilnosti:
- osnova za oceno zrelosti je skladnost s smernicami, ki jih opisujejo standardi za upravljanje tveganj kot so ISO 31000, COSO, FERMA, Solvency II in nekateri drugi,
- večina pristopov razvršča učinkovitosti v pet stopenj zrelosti,
- rezultati pomenijo odstopanja od omenjenih smernic in predstavljajo možnosti za izboljšave.
Praktični primer: Model RMM
The Institute of Internal Auditors (IIA), ki je leta 1941 ustanovljeno mednarodno profesionalno združenje notranjih revizorjev, je kot pripomoček za svojih preko 200.00 članov izdelal lastno metodo. Njihov model RMM (ang. Risk Maturity Model) je razdeljen na 7 ocenjevalnih področij, 25 kazalnikov uspešnosti in 71 kriterijev, s katerimi se določi ena od petih stopenj zrelosti. Od leta 2013 so ga uporabili v več tisoč organizacijah ter statistično potrdili povezavo med učinkovitostjo upravljanja tveganj in poslovno uspešnostjo.
Zrelost je odvisna od več dejavnikov, kot so vključenost tveganj v poslovno odločanje, razširjenost upravljanja tveganj znotraj organizacije, redno in sistematično spremljanje tveganj z organizacijskimi ukrepi in orodji, zgodnje opozarjanje in preprečevanje ter upravljanje uresničenih tveganj in podobno.
Čeprav so preprosti vprašalniki na spletu dostopni brezplačno, si z njimi ne moremo veliko pomagati iz vsaj treh razlogov.
Prvič, ker običajno vključujejo omejen nabor vprašanj, drugič, ker so prilagojeni za večje korporacije in tretjič, ker niso namenjeni, da nam zares pomagajo, temveč da vzbudijo potrebo po bolj poglobljeni analizi, ki je seveda plačljiva.
Kot specialisti za celovito upravljanje tveganj smo metodologijo in proces za oceno stopnje zrelosti, ki je primerna za naše poslovno okolje, izdelali tudi sami in poteka v treh korakih.
Analitični del vključuje pregled dokumentacije in orodij ter intervjuje z izbranimi predstavniki podjetja ali organizacije.
Rezultat analize je 25 kazalnikov, s katerimi ocenimo učinkovitost na petih ključnih področjih upravljanja tveganj in priporočila za izboljšave.
V tretjem koraku sledi predstavitev in razlaga rezultatov in predlogov ter odgovori na vprašanja in podrobnejša pojasnila.
Praktični primer: Stopnje zrelosti upravljanja tveganj
Za lažjo predstavo opisujemo primer preproste ocenjevalne metode.
Naključno (Ad Hoc): Upravljanje tveganj ni sistemsko in dokumentirano, temveč je pri upravljanju poslovnih procesov in sprejemanju odločitev odvisno od presoje posameznikov.
Začetno (Initial): Tveganja so opredeljena, vendar se z njimi ukvarjajo samo po posameznih področjih in procesih.
Osnovno (Basic): Upravljanje tveganj je uvedeno v vsej organizaciji, vodstvo je seznanjeno z največjimi tveganji, izvajajo se ukrepi za njihovo zmanjšanje.
Sistematično (Managed): Upravljanje tveganj se sistematično analizira in spremlja z ustreznimi kazalniki in orodji ter obravnava s strani notranjih in zunanjih organov.
Vodstveno (Leadership): Upravljanje tveganj je sestavni del strateškega in taktičnega odločanja na vseh nivojih organizacije, vključno z zgodnjim opozarjanjem in preprečevanjem uresničitve tveganj.
Če torej niste zadovoljni ali prepričani glede učinkovitosti upravljanja tveganj in vas zanima ocena stopnje zrelosti v vašem podjetju ali organizaciji ter kako jo lahko izboljšate, se nam oglasite preko spodnjega obrazca.
Oglasite se nam tudi, če želite, da vam pri upravljanja tveganj pomagamo kako drugače.