Kaj je zaznava tveganja in kako jo lahko izboljšamo?

[GOSTUJOČI AVTOR]: doc. dr. Brane Bertoncelj, nekdanji direktor oddelka za gotovinsko poslovanje Banke Slovenije

Tveganje je osebna, strokovna in družbena preobremenitev. »Koliko varno je dovolj varno?« je skupni imenovalec čedalje bolj težke odločitve, ki se nanaša na določitev sprejemljivega tveganja v negotovih družbenih razmerah.

Zaznavanje tveganja zahteva presojo verjetnosti in zmožnost inteligentnega ter deduktivnega razmišljanja o malo verjetnem, toda pomembnem izrednem dogodku. Temu posameznik praviloma pripisuje verjetnostno naravo, ocenjuje ga kot bolj ali manj verjetnega in v skladu s to oceno sprejema odločitve o upravljanju tveganj.

Zaznava tveganja

Proces zaznave tveganja ima v ozadju umske in fizične omejitve, saj je mogoče obdelati samo zaznane dražljaje ali spoznanja. Zaznavanje tveganja je zato zelo oseben proces odločanja, ki temelji na referenčnem okviru, ki ga je posameznik razvil v življenju. Zato je osrednji problem pri zaznavanju tveganja večplastno razumevanje posameznika kot ocenjevalca tveganj, saj šteje, kako misli, čuti in ukrepa glede nevarnosti, ogrožanja in z njimi povezanimi tveganji.

Samozaznava tveganja je v resnici polna pomanjkljivosti. Na njo vplivajo številni dejavniki, zlasti osebne značilnosti ocenjevalca, smrtne posledice tveganja, visoka škoda, izguba ugleda, vplivi na prihodnje generacije, neprostovoljna izpostavljenost ogrožanju, nepoznavanje ogrožanja, nedavnost izrednega dogodek, neustrezni viri informacij, nezaupanje v avtoritete, medijska pozornost, vzbujanje groze ipd.

Rezultati psiholoških eksperimentov zato kažejo, da posameznik ni najboljši ocenjevalec verjetnosti tveganja in da pri soočanju z negotovostjo sistematično krši načela razumnega odločanja. Upravljanje tveganj tako ne ustreza osnovnim zahtevam razumnosti, doslednosti in skladnosti, saj na zaznavanje tveganja najbolj vplivajo osebne izkušnje, predvidevanja, mišljenje, čutenje in hotenje.

Zaznavanje tveganja je torej redko povsem racionalno. Namesto tega posameznik zaznava tveganje z uporabo mešanice kognitivnih veščin (npr. tehtanje dokazov, uporaba argumentov in logike za dosego zaključkov) in čustvene ocene (intuicija ali domišljija). Proces dodatno otežuje tudi pretirana prepričanost o pravilnosti lastne sodbe, pri kateri posameznik prevečkrat pretirano zaupa lastni, četudi napačni oceni.

Zdi se, da je lahko osnova za neupravičeno gotovost tudi posameznikova neobčutljivost za pomanjkljivost domnev, na katerih slonijo njegove sodbe, tj. na veljavnost hevristike razpoložljivosti. Taka pretirana prepričanost je nevarna, saj kaže, da se pogosto ne zavedamo, kako malo vemo o možnih ogrožanjih in tveganjih ter koliko dodatnih obvestil ter interdisciplinarnega pristopa bi še potrebovali. Pretirano samozaupanje po svoje spodbuja še posameznikova želja po gotovosti, ki se pogosto kaže tudi kot zanikanje negotovosti. Pri tem je zanimiva tudi asimetrija med dobičkom in izgubami (posameznik se raje prepriča, da gre za igro z višjo pričakovano koristnostjo, vendar ta predstavlja tudi možnost, da ne dobi ničesar).

Dejansko pa je zaznava tveganj zelo zapleten proces, ki je zasnovan bolj na teoretičnih analizah kot na neposredni izkušnji. Zaznava tveganj vsebuje vsaj dva vira negotovosti, in sicer naravno negotovost spremenljivke, katere negotovost se ocenjuje in negotovost, ki izhaja iz pomanjkanja specialnosti, znanja in informacij ocenjevalca. V končni oceni zaznave tveganja pa navedeni negotovosti nastopata enotno in ju ni mogoče sintetično ločiti.

Za izboljšanje zaznave tveganja na podlagi dobre prakse in lastnih izkušenj predlagam naslednja razmišljanja ter aktivnosti:

OBVLADOVANJE PESIMIZMA
Ko predvidevate, kaj se bo zgodilo, poskušajte zmanjšati pesimizem. Ta pristop vpliva na občutke strahu in povzroči, da tveganje ocenimo višje, kot je.

POTREBA PO NADZORU
Zaradi potrebe po nadzoru pogosto dojemamo, da imamo več nadzora kot dejansko. Ta »kontrolna iluzija« nas vodi do tega, da tveganje zaznavamo manjše, kot je v resnici.

STRAH PRED NOVOSTJO
Tveganja, ki jih še nismo doživeli, povzročajo, da več časa razmišljamo o njih in jih zato ocenimo kot bolj tvegana.

IZBIRA
Izbira med dvema enako tveganima dogodkoma lahko povzroči, da tveganje zaznavamo nižje, kot je v resnici. Verjetno iz občutka nadzora, ki nam daje možnost izbire.

MEDIJSKO OGLAŠEVANJE
Če tveganje vzbuja veliko pozornost javnosti, je zaradi hevristične razpoložljivosti ocenjeno kot pomembnejše, kot je v resnici.

OSEBNA IZPOSTAVLJENOST
Če smo osebno izpostavljeni tveganju, to ocenimo kot višje.

IZRAVNAVA TVEGANJA IN KORISTI
Če obstajajo priložnosti in tveganja, ki se skupaj prepletajo in bi izbira lahko privedla do koristi, lahko to pomeni, da se dejansko tveganje zaznava kot manjše, kot je dejansko.

ZAUPANJE
Kadar tveganje vključuje dejanja drugih, bo način, kako ocenjujemo tveganje, bistveno vplival na obseg zaupanja vpletenih strani.

ČAS
Posameznikov sistem zaznavanja tveganj podzavestno in hitro vzpostavi njegov um (amigdala), še preden pridobi vsa dejstva. Ta »utripajoči« instinkt je lahko koristen za izogibanje preprostim in takojšnjim nevarnostim, vendar to ni najbolj premišljen način, da bi ugotovili, kaj storiti glede kompleksnih prihodnjih ogrožanj.

OPTIMIZEM “PREDSODKOV”
Posameznik je lahko preveč optimističen, ko so podrobnosti nejasne. Poskušajte si predstavljati, da so ogrožanja težja in neizbežna.

RAZMISLITE O KOMPROMISIH

***

Stopite v kontakt z ekipo podjetja Silver Bullet Risk, če želite ustrezno upravljati tveganja.

Za več informacij o upravljanju tveganj spremljajte njihov LinkedIn & Twitter račun. Lahko pa se vključite tudi v debato v Linkedin skupini ERM – KORPORATIVNO UPRAVLJANJE TVEGANJ.