Končni namen identifikacije in vrednotenja tveganj je ta, da podjetja pripravimo učinkovite strategije za blažitev tveganj, ki vključujejo tako zmanjševanje verjetnosti, da bo do škodnega dogodka prišlo in/ali zmanjševanje učinkov škodnega dogodka, v primeru, da se ta tudi zgodi. V tokratnem blogu vam bomo pokazali strategije za zmanjševanje ali blažitev tveganj in razpravljali o pomembnosti, ki jo imata načrtovanje in upravljanje ukrepov za blažitev tveganj v vašem podjetju. 


STRATEGIJE ZA BLAŽITEV TVEGANJ

Zmanjševanje tveganj lahko opišemo kot proces, kjer sprejemamo različne korake in ukrepe za ublažitev posledic oziroma učinkov realiziranih tveganj. Poznamo pet strategij za zmanjševanje tveganj, ki so ključne za zagotavljanje neprekinjenosti poslovanja in okrevanja po katastrofah. Za uspeh takšnega procesa pa je ključno, da razvijemo strategijo zmanjševanja tveganj, ki temelji na analizi stroškov in koristi možnih ukrepov in ki se dobro ujema s profilom našega podjetja.

Strategija “SPREJEMANJA” TVEGANJA
Pri nekaterih tveganjih so stroški zmanjševanja tveganj večji kot stroški tega, da tveganje toleriramo. V takšnih primerih moramo tveganje preprosto sprejeti, a ga hkrati spremljati in nadzorovati.

Strategija “IZOGIBANJA” TVEGANJU
V splošnem naj bi se podjetja izogibala tveganjem, ki imajo velik verjetnosti vpliv tako na finančne izgube kot na škodo.

Strategija “PRENOS” TVEGANJ
Tveganja, ki imajo majhno verjetnost, vendar bi lahko imela velik finančni vpliv, je treba omiliti z delitvijo ali prenosom, npr. z nakupom zavarovanja, oblikovanjem partnerstva ali zunanjim izvajanjem aktivnosti.

Strategija “ZMANJŠEVANJA” TVEGANJ
Tovrstna strategija je najpogostejša, npr. podjetja sprejmejo nekaj ukrepov za reševanje zaznanega tveganja in uravnavanje izpostavljenosti. Omejitev tveganja običajno do neke mere vključuje sprejemanje tveganja in tudi izogibanje tveganju.

Strategija “ŠČITENJE” TVEGANJ
Strategija ščitenja (hedging) oziroma varovanja pred tveganjem prevzame dodatno tveganje, ki deluje v nasprotni smeri od tveganja, ki ga zmanjšujemo. Običajna praksa je, da podjetje »notranja« tveganja medsebojno izravna, medtem ko »zunanje« varovanje pomeni uporabo instrumentov, ki ustvarijo izravnavo tveganj (npr. zaklepanje cene podjetje zavaruje pred cenovnimi nihanji).

NAČRTOVANJE IN UPRAVLJANJE STRATEGIJ ZA ZMANJŠEVANJE TVEGANJ

Upravljanje tveganj je dolgoročni in vseskozi prisoten proces, ki se ne sme zaustaviti po fazi identifikacije tveganj ali po kvalitativni oceni tveganj. Naj zgolj ena Monte Carlo simulacija ali določitev ravni ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih ne postane tudi vaš končni cilj!

Zato naj bo zmanjševanje in upravljanje tveganj dolgoročno prizadevanje vaše organizacije, pri tem pa si lahko pomagate s sledečimi vprašanji:

• Naredite analizo stroškov in koristi ublažitvenih učinkov v primerjavi s stroški ublažitve. Če so stroški ublažitve previsoki, je najbolje prevzeti tveganje. Podjetja prepogosto in zgolj za »vsak slučaj« obravnavajo mejna tveganja.

• Primerjajte učinke tveganja s toleranco do tveganja (ali apetita). Če je tveganje previsoko, je treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje tveganja, tudi če to morda ni stroškovno učinkovito.

• K zmanjševanju tveganj je treba pristopiti kot k vsaki pobudi v podjetju z jasno razdeljeno odgovornostjo, proračunom in roki.

 

Prej povedano predstavlja proces načrtovanja novih ukrepov za zmanjšanje tveganja, obenem pa je treba nenehno obravnavati tudi že obstoječe ukrepe, kar je smiselno: če je za zmanjševanje tveganja značilno načrtovanje novih ukrepov, hkrati obstaja nevarnost zanemarjanja obstoječih ukrepov za ublažitev. Zato je ključno, da vseskozi upravljate tudi obstoječe ukrepe:

• Ali ukrepi za ublažitev tveganj delujejo po načrtih in ali se dejavnosti izvajajo?

• Občasno testiranje ali revizija ublažitvenih ukrepov zagotavlja, da področju namenimo dovolj pozornosti.

• Kadar pride do incidenta ali se slednjemu s težavo izognete, je ključno, da preučite, kateri ukrepi niso delovali.

 

OMEJITVE ZMANJŠEVANJA TVEGANJ

Pomembno je, da se v organizaciji zavedate tudi tega, da noben ukrep za zmanjševanje tveganj ni popolnoma vsemogočen. Vedno obstajajo načini, da gre narobe nekaj, česar ni nihče uspel predvideti; slednje pa potrjujejo tudi vse večje nesreče, ki jih je kadarkoli povzročil človek. Zato o ublažitvenih ukrepih razmišljajte kot o plasteh švicarskega sira, ki nas branijo pred končno izgubo. Vsaka izmed plasti tveganje na nek način ublaži, a niti ena izmed njih ni popolna.

Zato pri vsakem morebitnem tveganju vedite, da je dobro, da ste prilagodljivi.

Če bi vam o tveganjih in njihovi blažitvi danes namesto mene pripovedoval Dwight D. Eisnehower, bi to storil tako: “Pri pripravah na boj (za obvladovanje tveganj) sem vedno ugotovil, da so načrti (za obvladovanje tveganj) neuporabni, načrtovanje pa nujno.” 

 

P.S.: Da boste osvežili svoje znanje o sistematičnem upravljanju tveganj, si lahko preberete prejšnje zapise:

Kako se upravljanja tveganj lotiti sistematično?

Kako identificiramo tveganja?

Kaj je tveganje?

Vrednotenje tveganj [1.del]: Kako vzpostavimo okvir za vrednotenje tveganj?

Vrednotenje tveganj [2.del]: Kako tveganja ovrednotimo v praksi?

***

Stopite v kontakt z našo ekipo, če želite ustrezno upravljati vaša tveganja.

Za več informacij o upravljanju tveganj spremljajte naš LinkedIn & Twitter račun. Lahko pa se vključite tudi v debato v LinkedIn skupini ERM – KORPORATIVNO UPRAVLJANJE TVEGANJ.